Par let je že tega, kar me je Hlavatyjev Jan okužil z Zakk Wyldom, a vendar se še danes spomnim, ko mi je rekel “to ti bo pa sigurno všeč”… Res mi je!
Black Label Society (beri Zakk Wylde) so izumitelji in glavni protagonisti southern metala, žestoke verzije glasbe, ki se je kalila na Lynyrd Skynyrd akordih, cepljenih z Ozzyjem Osbournom in ostalimi HM ikonami.
Ravno mr. O. je Zakka lansiral v popularnost, saj je kot mladi vunderkind bil edina dostojna zamenjava za pokojnega Randy Rhodesa (Blizzard of Ozz plata). Vzporedno je lansiral prej omenjeno franšizo, ki pa je več kot dovolj opravičila svoj sloves kot dežurna brzostrelka ameriškega metala. Tu seveda ni nekih stereotipnih kruljenj, temveč zgolj naspidiran rock’n'roll v vsej svoji razsežnosti.
Res so mi dobri… Poglejte si to. Če vam je prehudo, pa še v akustični verziji…
Če ne veste, kaj bi dragi osebi kupili za darilo, ali pa se vam zdi že izbran poklon neizviren, potem nujno obiščite gizmo link, kjer so vse možne gluposti ne enem mestu… Pa naj še kdo reče, da ni skrajni čas za konec sveta…
Pred časom sem bral eno izmed knjig Marcela Štefančiča jr., v kateri sem naletel na omembo filma Nekromantik, ki ga je leta 1987 v super8 formatu posnel nemški horor režiser Jorg Buttgereit. Sam nisem bil nikoli pretiran fan šokerjev iz osemdesetih, je pa par naslovov iz tistega časa nedvomno vrednih ogleda, saj je ta scena bila nedvomno v domeni evropske kinematografije (via Dario Argento & co.). Razlog je v rigorozni holywoodski (samo)cenzuri, ki določenih tematik preprosto ni tolerirala.
Hektolitri krvi, odrezani udi, zombiji, psihopatski morilci in podobna ikonografija je bila takrat nekaj običajnega, omenjeni film pa vseeno preseže povprečje, saj insajdersko opisuje nekrofiličen par in njuno romantično - erotično zvezo z razpadlim truplom, ki ga glavni protagonist ob neki priložnosti privleče v njun dom.
Glede na to, da je nekrofilija ena bolj bizarnih in “nagravžnih” spolnih praks, oziroma človeških vedenjskih vzorcev na splošno, je še toliko bolj presenetljivo, da so prizori v filmu (ki so, roko na srce zelo eksplicitni) posneti izjemno čutno, ravno to pa je tisto, kar filmu daje njegovo kvaliteto. Samo mojster lahko kaj tako bolnega, skozi oko kamere spreobrne v nekaj estetskega in skoraj naravnega. Seveda je tu veliko prispevala res čudovita klavirska spremljava (Hermann Kopp) ter ne nazadnje tudi mična Beatrice Manowski.
Po mojem mnenju ena izmed bolj čudnih zadev, kar si jih lahko ogledate…
(več …)
