Pred časom sem bral eno izmed knjig Marcela Štefančiča jr., v kateri sem naletel na omembo filma Nekromantik, ki ga je leta 1987 v super8 formatu posnel nemški horor režiser Jorg Buttgereit. Sam nisem bil nikoli pretiran fan šokerjev iz osemdesetih, je pa par naslovov iz tistega časa nedvomno vrednih ogleda, saj je ta scena bila nedvomno v domeni evropske kinematografije (via Dario Argento & co.). Razlog je v rigorozni holywoodski (samo)cenzuri, ki določenih tematik preprosto ni tolerirala.
Hektolitri krvi, odrezani udi, zombiji, psihopatski morilci in podobna ikonografija je bila takrat nekaj običajnega, omenjeni film pa vseeno preseže povprečje, saj insajdersko opisuje nekrofiličen par in njuno romantično - erotično zvezo z razpadlim truplom, ki ga glavni protagonist ob neki priložnosti privleče v njun dom.
Glede na to, da je nekrofilija ena bolj bizarnih in “nagravžnih” spolnih praks, oziroma človeških vedenjskih vzorcev na splošno, je še toliko bolj presenetljivo, da so prizori v filmu (ki so, roko na srce zelo eksplicitni) posneti izjemno čutno, ravno to pa je tisto, kar filmu daje njegovo kvaliteto. Samo mojster lahko kaj tako bolnega, skozi oko kamere spreobrne v nekaj estetskega in skoraj naravnega. Seveda je tu veliko prispevala res čudovita klavirska spremljava (Hermann Kopp) ter ne nazadnje tudi mična Beatrice Manowski.
Po mojem mnenju ena izmed bolj čudnih zadev, kar si jih lahko ogledate…
Če je bil komu zgornji posnetek neokusen, pa si lahko ogleda prizor iz Nekromantik 2 (1991), hehe. Samo kliknite tukaj.
