V nedeljo 10. 8., je v bližini Memphisa umrl Isaac Hayes, znan predvsem po naslovni skladbi istoimenskega filma Shaft, igralec (Truck Turner…), politični aktivist in popularni Chef v seriji South Park.
Black Moses bo tako za vedno ostal legenda - ikona blaxploitation filmov, soul man in ultimativni funker…
RIP.
Wow, I’m sick of doubt
live in the light of certain South,
cruel bindings.
The servants have the power
dog-men and their mean women
pulling poor blankets over our sailors
I’m sick of dour faces
Staring at me from the tv tower,
I want roses in my garden bower, dig?
Royal babies, rubies
must now replace aborted strangers in the mud.
These mutants, blood-meal for the plant that’s plowed.
They are waiting to take us into the severed garden.
Do you know how pale and wanton thrillful
comes death on a strange hour?
Unannounced, unplanned for,
like a scaring over-friendly guest you’ve brought to bed.
Death makes angels of us all
and gives us wings
Where we had shoulders
smooth as raven’s claws…
No more money, no more fancy dress,
this other kingdom seems by far the best.
Until it’s other jaw reveals incest
and loose obedience to a vegetable law.
I will not go.
Prefer a feast of friends to the giant family…
Par let je že tega, kar me je Hlavatyjev Jan okužil z Zakk Wyldom, a vendar se še danes spomnim, ko mi je rekel “to ti bo pa sigurno všeč”… Res mi je!
Black Label Society (beri Zakk Wylde) so izumitelji in glavni protagonisti southern metala, žestoke verzije glasbe, ki se je kalila na Lynyrd Skynyrd akordih, cepljenih z Ozzyjem Osbournom in ostalimi HM ikonami.
Ravno mr. O. je Zakka lansiral v popularnost, saj je kot mladi vunderkind bil edina dostojna zamenjava za pokojnega Randy Rhodesa (Blizzard of Ozz plata). Vzporedno je lansiral prej omenjeno franšizo, ki pa je več kot dovolj opravičila svoj sloves kot dežurna brzostrelka ameriškega metala. Tu seveda ni nekih stereotipnih kruljenj, temveč zgolj naspidiran rock’n'roll v vsej svoji razsežnosti.
Res so mi dobri… Poglejte si to. Če vam je prehudo, pa še v akustični verziji…
… pod tem imenom se lahko skriva samo ena oseba. Ennio Morricone - velikan filmske glasbe, komponist, umetnik in Glasbenik z veliko začetnico. Kdor še ni poslušal kakšne izmed njegovih kompozicij, je nedvomno zamujal nekaj res izjemnega. Soundtracki, ki jih je na začetku delal predvsem za prijatelja in sošolca, pokojnega Sergia Leoneja, režiserja ki je bil sinonim za italijanske špageti vesterne, kasneje pa tudi za vodilne hollywoodske režiserje tipa John Ford in Brian De Palma so eden za drugim postajali klasike. S preko 40 dobljenimi mednarodnimi priznanji in nagradami (+ lanskoletni oskar) je tako eden najbolj priznanih svetovnih glasbenikov.
Tudi zaradi Morriconejevih monumentalnih glasbenih podlag, so filmi, kot naprimer The Good, the Bad and the Ugly (Il Buono, Il Brutto, Il Cattivo; 1966), For a Few Dollars More (Per qualche dollaro in più;1965), A Fistful of Dollars (Per un pugno di dollari; 1964), Once Upon a Time in the West (C’era una volta il West; 1968) in mnogi drugi postali to, kar so. Seveda pa so svoje prispevali tudi Sergio Leone, Clint Eastwood, Lee Van Cleef, Charles Bronson in drugi.
Kompozicije, kot naprimer The Ecstasy of Gold, The Good, The Bad, and The Ugly, Frantic in (vse) ostale preprosto jemljejo dih. Skratka, zares odlično…
One pill makes you larger
And one pill makes you small
And the ones that mother gives you
Don’t do anything at all
Go ask Alice
When she’s ten feet tall
Grace Slick (Jefferson Airplane)
Nisem še nobene skynyrde gor dal…
Lynyrd Skynyrd - I ain’t the one
Ali ste se kdaj vprašali, kaj imajo skupnega Wagner, Simpsoni, Black Sabbath in West Side Story? Odgovor je: hudičev ton (oziroma nota, tudi akord, interval…)
Gre za glasbeni interval, konkretneje pa noto, ki razpolavlja oktavo točno na polovici (zmanjšana kvinta - za podkovane v glasbeni teoriji). Skozi glasbeno zgodovino, se je spletla velika mistika okoli tega tona, saj je bil skozi srednji vek in renesanso v glasbi prepovedan, še danes pa je v neskladju s pravili kontrapunkta. Če sem še bolj tehničen - gre za zaporedje treh celih tonov (npr. C - F#), ki pa so v 20. stoletju postali temelj najprej bluesa in jazza, posledično pa še rocka, heavy metala, itd.
Da so cerkveni führerji mislili resno, nam pove dejstvo, da je diabolus in musica veljal za tabu in so ga uporabljali samo izjemoma (npr. za glasbeno “podlago” križanju), oziroma najraje sploh ne. Znova so ga “odkrili” skladatelji v 19. stoletju, na primer Wagner, ki je interval uporabljal zelo pogosto, še posebej pa v četrtem delu opere Nibelunški prstan (Der Ring des Nibelungen), z naslovom Somrak bogov (Götterdämmerung).
V sodobni glasbi, se zadeva pojavlja kar pogosto. Black Sabbath so to uporabili za glavni rif pesmi Black Sabbath (z njihovega prvega albuma z imenom - ne boste verjeli - Black Sabbath), Jimi Hendrix v Purple Haze, Leonard Bernstein v West Side Story (Maria), avtorji Simpsonov v uvodni temi, zelo radi pa takšna sozvočja uporablajo tudi Korn, Marilyn Manson, Primus, The Mars Volta in mnogi drugi.
Kakor koli že, priznati je treba, da takšna disharmonija res vzbudi nekako nelagoden občutek. Če ne verjamete, poslušajte Black Sabbath. V kombinaciji s cerkvenim zvonom in zmešanim Ozzyjem se človek res vpraša, kaj bi na to rekli v srednjem veku. Verjetno bi po hitrem postopku končali v družbi kubika drv.
V teh dneh je na plano prišel nov album skupine The Black Crowes z naslovom Warpaint. Za skupino iz Atlante je to po sedmih letih prvi studijski album (po vrsti sedmi studijski), izdali pa so ga pri lastni založbi Silver Arrow Records. Skupina, za katero so pri Melody Maker nekoč zapisali, da je “najbolj rock’n'roll rock’n'roll skupina”, je z enajstimi novimi skladbami zopet zadela naravnost v črno. Zmes bluesa, soula, južnjaškega rocka in vsega ostalega, kar daje skupini prepoznavnost, tudi po osemnajstih letih še vedno deluje sveže in inovativno, kar pa je samo po sebi že zelo lep uspeh. Definitivno za ušesa r’n'r fanov…
Youtube je super stvar. Poleg vseh adolescentnih kozlarij in posnetkov sado-mazohističnih amaterskih kaskaderjev se na portalu najde marsikatera zabavna stvar. Jaz sem youtube fan predvsem zaradi ene stvari: gor je za pošten vagon glasbenih raritet, ki ušesu povprečnega poslušalca lokalnih FM postaj nedvomno uidejo…
Ena takšnih raritet je skupina Heart, ki sta jo v 70-ih v Seattlu ustanovili sestri Ann in Nancy Wilson. V ZDA je skupina bila relativno uspešna, na evropskih tleh pa nekako niso nikdar uspeli. Priznati je treba, da je r’n'r skupina, ki ima ženskega frontmana še danes eksotika, ker založbe in producentske hiše ponavadi vsa dekleta slej ko prej skanalizirajo v pop vode. Kakor koli že, poslušajte si jih… Je vredno.
Majke - 27. marca v Ljubljani! Bom poročal…
“povrati u rijeku, pasji skote;pojedi novac i reci…hvala ti, živote… ”
